Zdravniški poklic je eden najbolj spoštovanih in humanitarnih poklicev. Svoje delo in življenje posvečajo temu, da pomagajo drugim in da rešujejo človeška življenja. Pri tem morajo dejavnost opravljati v skladu s profesionalnimi standardi ter strokovnimi medicinskimi in etičnimi kodeksi. Njihovo delo je naporno, stresno, odgovorno in težko, zato velikokrat prihaja do napak, ki bi jih lahko s skrbnim ravnanjem preprečili. Zdravnik lahko postavi napačno diagnozo, ne opravi popolne pojasnilne dolžnosti, zdravi na napačen način, krši varovanje zdravniške skrivnosti, napačno vodi dokumentacijo,... zaradi česar lahko pride do neželjenih zapletov ali celo smrti, pri čemer pacientom oz. njihovim svojcem nastane tako materialna kot moralna škoda.

Pogoji, da se od zdravnika lahko zahteva odškodnina so:

  • Nedopustno škodljivo dejstvo,
    Pri zdravniških posegih zdravnik ne ravna tako, kot je treba, kadar je poslabšanje zdravja posledica nepravilnega in nestrokovnega zdravnikovega ravnanja ali kadar je zdravnikovo ravnanje sicer strokovno popolnoma neoporečno, je pa kljub temu protipravno, ker zanj ni bilo bolnikovega soglasja (Sklep Višjega sodišča v Celju št. Cp 1958/2003 z dne 26.1.2005).
  • Nastanek škode,
    Škoda mora biti pravno priznana in se kaže v poslabšanju pacientovega zdravstvenega stanja.
  • Vzročna zveza,
    Na primer, smrt zaradi zapleta po operativnem posegu, pri katerem so pozabili del opreme v telesu pacienta.
  • Krivda.

Nestrokovno ravnanje, ravnanje »contra lege artis«.

Storjena mora biti zdravniška napaka. Definicijo je strnilo Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 539/1999 z dne 26.3.1998: Medicinska napaka je odstopanje od profesionalnih standardov strokovnega ukrepanja, skrbnosti in pazljivosti, ki ima lahko za posledico kakršnokoli poslabšanje zdravja (Vojko Flis: Medicinska napaka, Medicina in pravo, 1994)...

Med najpogostejše razloge za zdravniško napako spadajo:

  • Nezadostno znanje,
  • Slaba tehnika,
  • Napačna izvedba posega,
  • Napaka v presoji,
  • Nejasna pojasnitev...

Pri tem je potrebno ločiti zdravniško napako in medicinski zaplet ali komplikacijo, do katerega pride po naključju in kljub vsej potrebni skrbnosti. Pojavi se lahko med ali po zdravljenju. Zanj zdravnik odškodninsko ne odgovarja.

Pravica do zdravstvenega varstva je temeljna človekova pravica, ki je zagotovljena v Ustavi RS, Zakon o pacientovih pravicah (Uradni list RS, št. 15/2008  z dne 11. 2. 2008) pa v 5. členu določa, da med drugim med pacientove pravice spada pravica do primerne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe.

Ljudje velikokrat pozabljajo, da so zdravniki za svoje delo odškodninsko odgovorni in da imajo to odgovornost tudi zavarovano. V kolikor je zaradi krivde zdravnika pacientu nastala škoda, ima ta po splošnih pravilih za odškodninsko odgovornost pravico do pravične in primerne odškodnine.

Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 97-4826/07 z dne 24. oktobra 2007) pa določa, da za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Za škodo, ki jo zdravstveni delavci povzročijo pri svojem delu, odgovarja torej zdravstvena ustanova oz. zavarovalnica, pri kateri je zavarovana njena civilna odgovornost.

Navedeno pomeni, da se lahko zahteva odškodnina za povzročeno škodo od zdravstvene ustanove ali od konkretnega zdravnika v primeru da gre za najhujše primere subjektivne krivde.

Ana Mrak, univ. dipl. prav.