Pri delu velikokrat pride do napak, poškodb materiala, naprav, zaradi česar nastane delodajalcu ali strankam škoda. Po splošnih pravilih odškodninskega prava velja, da se je vsakdo dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo. V primeru, da le ta nastane in da so podane druge predpodstavke odškodninske odgovornosti (protipravnost ravnanja, škoda, vzročna zveza in krivda), nastane odškodninska odgovornost delavca ali delodajalca. Pri tem nastane vprašanje, na koga se lahko naslovi odškodninski zahtevek za plačilo pravične odškodnine.

V Obligacijskem zakoniku (Uradni list RS, št. 97-4826/07 z dne 24. oktobra 2007) je v 147. členu določeno, da za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba.

Oškodovanec ima pravico zahtevati povrnitev škode tudi neposredno od delavca, če je ta škodo povzročil namenoma, pri čemer Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, Št. 21/2013 z dne 13.3.2013) predvideva možnost, da se lahko odškodnina zmanjša, ali se delavca oprosti njenega plačila, če je to primerno, glede na njegovo prizadevanje ali odpravo škode, odnos do dela ali njegovo gmotno stanje.

Pomembno je dejstvo, da delodajalec ne odgovarja za vsako ravnanje svojih delavcev, ampak le na tista škodna dejanja, ki so bila storjena pri delu ali v zvezi z delom. Dejanje mora biti torej storjeno med delovnim časom, na delovnem mestu in v okviru organiziranega delovnega področja. Primer: zdravstveni delavec je zaradi preobremenjenosti pozabil dati pacientu zdravilo, zaradi česar se je njegovo zdravstveno stanje hudo poslabšalo in mu je zaradi tega nastala materialna in imaterialna škoda.

V kolikor je delavec povzročil škodo namenoma ali iz hude malomarnosti, ima tisti, ki je oškodovancu povrnil škodo, pravico zahtevati od delavca povrnitev plačanega zneska (regresna pravica). Ta pravica zastara v 6 mesecih od dneva, ko je bila odškodnina plačana.

Delodajalčeva odgovornost je posebna odgovornost za drugega. Ne moremo pa govoriti o objektivni odgovornosti delodajalca, saj ni kriv, če dokaže, da je njegov delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba.

V primeru, da je delodajalec imetnik nevarne stvari ali se ukvarja z nevarno dejavnostjo (brez dvoma sem spadajo stroji na parni ali plinski pogon – železnice, bencinski motorji, avtomobili, traktorji, reaktorji; nuklearne energije; zrakoplovno, profesionalno padalstvo,...) ter je škoda nastala v zvezi z uporabo te stvari oz. v zvezi s to dejavnostjo, bo delodajalčeva odškodninska odgovornost za to škodo objektivna. Odgovornosti in s tem plačila odškodnine se ne more rešiti, četudi je storil vse, da do škode ne bi prišlo.

Mnenja iz sodne prakse:

  • Oškodovanec lahko zahteva plačilo odškodnine neposredno od odgovornega in glavnega urednika, če je ta objavil žaljiv članek, ker je vsaka objava članka posledica njegove zavestne odločitve in tedaj naklepna, kar pomeni tudi njegov zavesten pristanek na škodljive posledice – škodo (Sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1710/1993 z dne 16.3.1994).
  • Delovna organizacija ni odgovorna, če delavec opravi delo s skrbnostjo, ki jo mora organizacija nuditi kot profesionalec – to je skrbnost iz svoje poklicne dejavnosti, večja skrbnost, po pravilih stroke in po običajih – skrbnost dobrega strokovnjaka, po čl.18/II ZOR. Zato je treba za odgovornost zavarovanca tožene stranke ugotoviti, kaj je dejavnost zavoda (poslovni predmet), ker bo šele nato mogoče odgovoriti na vprašanje, za kakšnega strokovnjaka gre. (Sklep Višjega sodišča v Celju št. Cp 1254/2004 z dne 9.2.2006).

 

Ana Mrak, univ. dipl. prav.