V današnjem svetu neporavnanih obveznosti se je težko izogniti, da ne bi tu in tam slišali besedo izvršba. Ampak dokler o tej besedi samo slišimo in se dejansko ne znajdemo v sami izvršbi kot stranka, je še vse lepo in prav. Vsekakor pa ne škodi poznati nekaj dejstev o izvršbi.

Kaj sploh je izvršba in kdaj pride v upoštev?

V vsakem obligacijskem razmerju imamo upnika in dolžnika, torej nekoga, ki je nekaj obvezan storiti, dati oziroma opustiti in nekoga, ki je upravičen da to storitev, dajatev oziroma opustitev sprejme ali zahteva. V medsebojnem obligacijskem razmerju stranki vedno sprejmeta konsenz kdaj in pod kakšnimi pogoji je treba obligatorno dejanje izpolniti. Vendar pa pogosto pride do primera, ko stranke obligacijskih razmerij ne upoštevajo dogovora oziroma določil, ki so jih zapisale v obvezujoč pravni akt. Posledica tega so neporavnane obveznosti, ki lahko pripeljejo do oškodovanja upnika. Upnik mora dati dolžniku možnost, da prostovoljno poravna dolg. V primeru, da dolžnik tega ne stori pa se zaključi izvensodna izterjava in se začne postopek izvršbe pred pristojnim sodiščem. Torej nastopi čas za prisilno izterjavo oziroma izvršbo pri kateri je upnik primoran uporabiti pravna sredstva za izterjavo svoje terjatve, ki jo ima nasproti dolžniku.

Za začetek postopka izvršbe morata biti izpolnjena 2 pogoja, torej da:

  1. Obstaja podlaga iz katere izhaja dolg (verodostojna listina, izvršilni naslov) in
  2. Dolg zapade v plačilo.

Med verodostojne listine štejemo naslednje:

  • faktura (račun, obračun obresti
  • menica in ček s protestom in povratnim računom,
  • javna listina (notarski zapis, če v njem ni določena neposredna izvršljivost),
  • izpisek iz poslovnih knjig, overjen s strani odgovorne osebe (konto kartica, knjigovodska kartica, izpisek odprtih postavk – vedno podpisano s strani zakonitega zastopnika ali od njega pooblaščene osebe)
  • po zakonu overjena zasebna listina (npr. cesijska pogodba),
  • listina, ki ima po posebnih predpisih naravo javne listine,
  • plačilna lista (v postopku izterjave plače, povračila prevoza, malice,...).

 Izvršilni naslovi pa so naslednji:

  • izvršljiva sodna odločba (sodba ali sklep s klavzulo pravnomočnosti in izvršljivosti, arbitražna odločba) in sodna poravnava;
  • izvršljiv notarski zapis;
  • druga izvršljiva odločba ali listina, za katero zakon, ratificirana in objavljena mednarodna pogodba ali pravni akt Evropske unije, ki se v Republiki Sloveniji uporablja neposredno, določa, da je izvršilni naslov.

Dolg zapade, ko se izteče rok za plačilo, ki je lahko določen zakonsko ali v obligacijskem razmerju.

Upniku s potekom tega roka nastane terjatev zoper dolžnika.

Ko so izpolnjeni pogoji za začetek izvršilnega postopka vloži upnik na pristojno sodišče zoper dolžnika predlog za izvršbo. Hkrati s predlogom za izvršbo pa se navede na katerem dolžnikovem premoženju naj se opravi izvršba. Pristojno sodišče nato izda sklep o izvršbi ter, da dolžniku možnost ugovora zoper njega. V kolikor dolžnik v roku ne vloži ugovora zoper sklep, postane sklep o izvršbi pravnomočen ter se naredi poizvedba o dolžnikovem premoženju, na katerem se bo opravila izvršba za poplačilo terjatve.

Izvršba je možna na dolžnikovih:

  • premičninah,
  • nepremičninah,
  • denarnih sredstvih, ki jih ima dolžnik pri organizacijah za plačilni promet,
  • in drugih premoženjskih pravicah.

Izvršba se lahko opravi na vseh zgoraj naštetih opcijah, v kolikor se ugotovi, da to premoženje dolžnik ima in se lahko upnik iz njega poplača, ali pa npr. samo na dolžnikovih premičninah, če nima drugega premoženja. 

Izvršba v praksi

Za praktični primer vzemimo osebo A in osebo B, ki sta sklenila najemno pogodbo. V pogodbi sta določila, da se bo najemnina plačevala enkrat mesečno, torej, da bo oseba B osebi A izstavila račun, ta pa bo poravnala dogovorjen znesek v določenem roku. Oseba A, kljub zavezi in izdanimi računi, najemnine več mesecev ne plača. Rok za plačilo pa se je že davno iztekel. Osebi B (v nadaljevanju: oškodovanec) pri tem mesečno nastaja škoda, zato se odloči ukrepati. Najprej poskusi z ustnimi opomini zoper osebo A (v nadaljevanju: dolžnik). Nadaljuje s pisnimi opomini v katerih opozori dolžnika, da bo uporabil pravna sredstva v kolikor dolg ne bo poravnan v roku, ki mu ga prijazno podaljša. Poskusi še z odškodninsko firmo, katera poskusi njegovem imenu pogajati se z dolžnikom. Pogajanja so neuspešna saj se dolžnik ne odzove pozivom, oškodovancu pa nastajajo vedno večja škoda.

Oškodovanec ali odškodninska firma v imenu oškodovanca vloži na pristojno sodišče elektronski predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine (izdanih računov za najemnino). Hkrati s predlogom za izvršbo pa oškodovanec navede, da se naj izvršba opravi na dolžnikovih premičninah (avtomobilih), ker ve, da ima v lasti mali avto-park. Dolžnik v zakonskem roku ne vloži ugovora na sklep sodišča, kar pomeni, da je postal sklep o izvršbi zoper dolžnika pravnomočen in je tako oškodovanec pridobil izvršilni naslov. Torej sta izpolnjena oba pogoja za začetek izvršbe – zapadel dolg in izvršilni naslov. Tekom izvršilnega postopka tako pristojno sodišče opravi izvršbo na dolžnikovih avtomobilih in oškodovanec je iz vrednosti prodanih avtomobilov poplačan glavne terjatve z obrestmi vred.

Naveden primer je le eden od vrst primerov kako lahko poteka in se konča izvršba, saj obstaja v konkretnih situacijah veliko faktorjev, ki vplivajo na sam izvršilni postopek.

Izvršba je skrajni scenarij za izterjavo dolga. Za razliko od izvensodne izterjave ima negativne lastnosti kot so sodni stroški, dolgi sodni postopki, vrstni red poplačila terjatve, v kolikor je več različnih upnikov zoper enega dolžnika. To so razlogi, da je treba vedno stremeti k temu, da bi se dolgovi poravnali prostovoljno ali v skrajnem primeru v izvensodni izterjavi, torej brez vmešavanja sodišča. Vendar pa žal pogosto temu ni tako, saj se dolžnik ponavadi na vse pretege poskuša izogniti plačilu dolga, ali pa preprosto pade v likvidnostne težave in se zadeva nemudoma zakomplicira.

Darko Ilievski univ.dipl. pravnik